Dr. Matej Šekli je diplomiral je iz
primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenskega jezika in književnosti na
Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi doktoriral, študijsko pa
se je izpopolnjeval v Leipzigu, Bonnu in Vilni ter na številnih jezikoslovnih
poletnih šolah na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v Lužici, Makedoniji, v
Bolgariji, Ukrajini, na Nizozemskem, v Nemčiji in na Madžarskem. Na Filozofski
fakulteti UL je zaposlen kot predavatelj na Katedri za primerjalno slovansko
jezikoslovje Oddelka za slavistiko, od junija 2019 kot izredni profesor, obenem
je raziskovalno zaposlen v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik
Frana Ramovša ZRC SAZU in je sodelavec Mednarodnega slavističnega komiteja v
sklopu projekta rastočega Slovanskega
lingvističnega atlasa.
Dr. Matej Šekli je avtor 36
izvirnih znanstvenih člankov, 30 sestavkov oz. poglavij v monografskih
publikacijah in številnih predavanj na vidnih mednarodnih konferencah; skupno
njegov trenutni opus tako zaobsega 236 bibliografskih enot, med katerimi
posebno pomembno mesto zavzemajo avtorjeve 3 obsežne samostojne monografije: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (Ljubljana,
2008), Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov:
od praindoevropščine do praslovanščine (Ljubljana, 2014),Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (Ljubljana,
2018). Njegovo znanstveno delo je usmerjeno v primerjalno slovansko
jezikoslovje, zgodovinsko slovnico in narečjeslovje (dialektologijo)
slovenskega jezika na vseh jezikovnih ravninah, vključujoč arealno lingvistiko
(tj. zemljepisno jezikoslovje), sociolingvistiko in problematiko jezikovnega
stika, ter etimologijo in imenoslovje slovenskega jezika.
Doslej je bil projektni vodja treh
mednarodnih projektov in aktivno sodeluje pri dveh temeljnih delih slovanskega
in slovenskega narečjeslovnega raziskovanja, tj. Slovenskem lingvističnem atlasu
in Slovanskem lingvističnem atlasu, kjer je avtor oz. soavtor
morfoloških analiz, jezikoslovnih komentarjev in narečnih kart.
Ob tem je omembe vredno tudi
njegovo pestro uredniško delo, številna mentorstva, prevajalska dejavnost
(zlasti povezana z rezijanščino in furlanščino) in skoraj že nepregledna
strokovna dejavnost izven univerze v vlogi nepogrešljivega jezikovnega
svetovalca zamejskim Slovencem, zlasti na severu in zahodu, konkretneje v prvi
vrsti njegova vloga pri ozaveščanju o genetolingvističnih danostih rezijanščine
in drugih obmejnih ali zamejskih narečij ter vse aktivnosti v zvezi z
ohranjanjem in raziskovanjem rezijanščine, za katero upravičeno velja kot eden
od vodilnih strokovnjakov v svetovnem merilu.
Je tudi organizator ali
soorganizator 8 domačih in mednarodnih simpozijev ali konferenc.
Raziskovalno delo dr. Mateja Šeklija
v znanosti resnično postavlja nova merila. Prva monografija Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (2008),
nastala na podlagi avtorjeve doktorske disertacije) je postala zgled in model
zgodovinsko- in primerjalnojezikoslovno, narečjeslovno in imenoslovno
metodološko neoporečno izpeljane analize onomastičnega gradiva nekega logično
zamejenega areala. Monografija Primerjalno
glasoslovje slovanskih jezikov: od praindoevropščine do praslovanščine (2014) je prva v slovenščini napisana celostno
zasnovana monografija o nastanku suponiranega praslovanskega sistema na
segmentni in nadsegmentni (naglasoslovni) ravnini v odnosu do njenega
prabaltoslovanskega in praindoevropskega izhodišča. Dejstvo, ki pa je
bilo prepoznano tudi že v mednarodni stroki, je, da primerljive sinteze, ki bi
se tako celostno, zrelo in strokovno kompetentno ozrla na razvoj
praindoevropskega sistema do rekonstruiranega pra- in panslovanskega stanja, niti
v tuji strokovni oz. pedagoški literaturi ni. Delo je tudi pedagoško osmišljeno,
saj je hkrati učbenik za študente primerjalnega slovanskega jezikoslovja,
indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in posameznih slovanskih jezikov. Zadnja samostojna avtorjeva monografija Tipologija
lingvogenez slovanskih jezikov (2018) je
pričakovano premaknila meje arealne lingvistike. Delo je na področju tako
zemljepisnega jezikoslovja kot genetskega jezikoslovja pionirsko. V zvezi z njim je
nadvse pomembna tudi metodološko neoporečna ugotovitev poteka južne meje
slovenskega diasistema.
Prav tako doma in v mednarodnem
prostoru odmevajo tudi mnoge od njegovih razprav, ki so izšle v obliki člankov
oz. drugih sestavkov.
Pri
sinhronih raziskavah in opisih se namreč potrjuje, da je kakršnokoli
raziskovanje slovenščine (ali kateregakoli drugega jezikovnega sistema)
popolnoma dekontekstualizirano, če poteka brez ozira na njen zgodovinski
razvoj, iz česar sledi, da je raziskovalno delo, ki ga je do sedaj na
slovenskem in slovanskem jezikovnem gradivu opravil dr. Matej Šekli, po svoji
naravi tako temeljno, po svoji vsebini pa tako kvalitetno in pronicljivo, da je
brez dvoma bistveni prispevek k sodobnemu slovenističnemu in slavističnemu jezikoslovju,
njegov avtor pa zanesljivo spada med najprodornejše in najproduktivnejše in s
tem tudi najperspektivnejše sloveniste, ki so hkrati tudi slavisti.