NAGRAJENKA ŠKRABČEVE USTANOVE PROF. DR. MARTINA OROŽEN
Raziskovanje razvoja slovenskega jezika pri profesorici Martini Orožen presega ustaljeno delitev na t. i. središčni knjižni jezik in obrobna pokrajinska izročila, saj izhaja iz dvojnične norme slovenskega jezika, upoštevajoč stopnjo jezikovne tradicije različnih slovenskih pokrajin – s tem pa Martina Orožen odločilno presega zgolj znanstvenoraziskovalno poslanstvo slovenske znanstvenice jezikoslovke: odpira in razvija vprašanje jezikovne ter nacionalne zavesti in pri tem razlaga vodilno vlogo slovenskega jezika; v zgodovini slovenskega jezika so tako znali razmišljati le največji – po Stanislavu Škrabcu tudi Martina Orožen.
Redna profesorica prof. dr. Martine Orožen se je rodila 12. oktobra 1931, gimnazijo je obiskovala v Celju, v Ljubljani pa je študirala slovenski jezik s književnostjo in primerjalno slovansko jezikoslovje. Po diplomi je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino oz. od leta 1960 za zgodovinsko slovnico in dialektologijo sloven¬skega jezika. Študijsko se je izpopolnjevala na Poljskem, v Varšavi in Krakovu (1961–1964), pri prof. Milewskem in Dorošewskem, v Ljubljani pa je doktorirala leta 1966. Skoraj štiridesetletno profesuro na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996, njena znanstvenoraziskovalna pot pa se umirjeno in vztrajno nadaljuje vse do danes – kot mentorica je vzgojila cel rod diahronih jezikoslovcev, ki nadaljuje njeno delo na ljubljanski in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU-ju v Ljubljani.
Svojim učencem je ponudila zanesljivo znanje, s predanim pedagoškim delom in človeško toplino (»V življenje jezika, v življenje besed so vtkana vsa spoznanja, hotenja, doživljanja in čustvovanja slovenskega človeka preteklih in sedanjih trenutkov. Vredno ga je občudovati.«) pa jim je dala najlepšo popotnico na pot skozi jezik in njegovo spreminjanje – odgovorno je poskrbela, da bodo jezikovno-zgodovinske raziskave na Slovenskem ob in po njej nadaljevali zanesljivi delavci.
Jezikoslovno delo profesorice Martine Orožen je raznovrstno in obsega splošno jezikoslovne teme; zgodovino slavistike in slovenistike; raziskovanje norme in postopkov normiranja v zgodovini slovenskega knjižnega jezika; opise jezikovne zgradbe pri posameznih avtorjih, v posameznih obdobjih; primerjalnojezikovne teme in razvoj slovnične zgradbe; raznočasne obravnave posameznih jezikovnih ravnin: glaso¬slovja; oblikoslovja; besedotvorja in skladnje; besedja, strokovnega izrazja, imenoslovja, pomenoslovja in slovaropisja; besediloslovne in prevo¬doslovne teme, narečjeslovne in etnolingvistične teme.
Martina Orožen je naša najboljša poznavalka razvoja slovenskega jezika – svoja spoznanja in poglede na pot skozi slovenski jezik in njegovo spreminjanje je analitično in sintetično prepričljivo strnila v treh monografijah: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (FF v Ljubljani, Kranj 1996), Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju (ZIFF, Ljublja¬na 1996), Razvoj slovenske jezikoslovne misli (Maribor, 2003), ki vsebujejo del dosežkov njenega dolgoletnega znanstveno¬raziskovalnega dela; v pripravi je tudi že četrta knjiga. S svojim jezikovnozgodovinskim raziskovalnim delom je profesorica dr. Martina Orožen izoblikovala sintetični prikaz razvoja slovenskega jezika od njegovih začetkov do sodobnosti.
Raziskovalno področje prof. dr. Martine Orožen obsega jezikovno analizo še ne ali premalo raziskanih slovenskih rokopisnih in tiskanih besedil od Brižinskih spomenikov, Rateških in Starogorskih molitvenih obrazcev kot vzorcev obrednega jezika v območju alpske in panonske slovenščine s kontinuiteto v osrednjem prostoru in na staro cerkveno slovanščino vezanimi vzorci v panonskem prostoru; posebej se je osredotočila na obravnavo jezika in besedja sloven¬skih knjižnih in rokopisnih besedil ter jezikovnih nazorov protestantskih piscev, katoliških tvorcev slovenske besede v 17. stoletju, baročnih ustvarjalcev, gorenj¬skih pisateljev in razsvetljencev 18. stoletja ter piscev prve polovice 19. stoletja. Prva je natančno opisala in opredelila jezik pokrajinskih različic, sistematično je raziskala jezik koroškega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega knjižnega jezika ter preučevala jezikovne posebnosti pisateljev, ki so oblikovali knjižno normo v drugi polovici 19. stoletja. Tako se je poglabljala v razisko¬vanje zgodovine slavističnega in slovenističnega jezikoslovja in problemsko ali protistavno predstavljala jezikovne nazore pomembnih mož (Trubarja, Pohlina, Kopitarja, Primca, Dajnka, Miklošiča, Levstika, Oblaka, Škrabca, Ramovša, L. Tesnièrja, Logarja idr.), začetke slovenske jezikoslovne misli, Kopitarjevo slovensko slovnico, slovnico J. Dobrovskega kot metodološkega vzora Metelkove slovnice ter jezikoslovne poglede drugih pisateljev, zlasti A. M. Slomška in Bleiweisovega kroga na slovenski knjižni jezik ter slovenske jezikoslovne duhovščine v 18. in 19. stoletju. Temu v zadnjem času dodaja poglobljeno in sistematično raziskovanje slovenskega jezika v pridigah in cerkvenih pesmih (izpostaviti moramo predvsem njeno uredniško delo in analizo jezika ob izdaji Tinjske rokopisne pesmarice) in tako pripravlja celovito analizo slovenskega zgodovinskega glasoslovja, oblikoslovja in skladnje, tj. sodobne zgodovinske slovnice slovenskega jezika. Po Ramovšu tako na Slovenskem nastaja izviren pogled Martine Orožen na razvoj slovenske jezikoslovne misli. Profesorica Martina Orožen pri posameznih avtorjih ali pri več medsebojno povezanih ustvarjalcih v slovenskem jeziku (s celostnim pogledom na jezikovno in jezikoslovno ustvarjalnost ali po jezikovno-stilnih obdobjih, v različnih zvrsteh besedil, primerjalno-protistavno, tudi glede na tujejezične vplive) preučuje zlasti zgodovinskorazvojne stalnice in spremembe v jezikovnem sistemu: v glasoslovnih, oblikoglasnih, oblikoslovno-skladenjskih sestavih, besedišču in besedotvorju, jih primerja s starocerkvenoslovanskim knjižnim izhodiščem in drugimi slovanskimi jeziki ter sooča s sodobnim slovenskim knjižnim jezikom in narečji, tako da hkrati upošteva zgodovinska dejstva, sociolingvistične in kulturološke okoliščine.
Med jezikoslovci še posebno natančno raziskuje delo Stanislava Škrabca – je redna udeleženka simpozijev o njegovem življenju in delu, raziskave pa so objavljene v Škrabčevih mislih, kjer med oblikoslovno in oblikoslovno-skladenjsko obravnavo v zgodovinskem razvoju sodi sistematična razčlemba prislova (Škrabčeva misel II, Nova Gorica 1997) in normiranje časovnih oblik pri Škrabcu (Škrabčeva misel 1, Nova Gorica 1995), besediloslovna obravnava Škrabca zajema tudi nekatere pomenoslovne in semaziološke vidike v Škrabčevi polemiki o protialkoholnem gibanju kot primer globinske semantike, tj. sobesedilne večpomenskosti besedja v polemičnem besedilu (Škrabčeva misel III, Nova Gorica 1999), značilna za zadnje raziskovalno obdobje Martine Orožen (posveča se predvsem raziskovanju obrednega jezika in jezika cerkvenih pesmaric ter pridig na Slovenskem) pa je razparava S. Škrabec ob tisočletnici sv. Cirila in Metoda. (Škrabčeva misel IV, Nova Gorica, 2003) – profesorica Martina Orožen je izpostavila Škrabčevo novo in za tisti čas drzno zahtevo po uvedbi sodobne slovenščine v bogoslužje vključno z mašnim petjem, s tem pa je Škrabca uvrstila na seznam tistih redkih slovenskih jezikoslovcev načrtovalcev slovenske jezikovne politike, ki so daljnoročno presegli svoj čas.
Profesorica dr. Martina Orožen predstavlja slovensko jezikoslovno misel kot dialektologinja in kot jezikoslovka, ki jo zanima razvoj slovenskega jezika. Zgodovinska slovnica ji postavlja izzive na vseh ravninah jezikovne zgradbe, še posebno natančno pa razmišlja o oblikoslovni, besedoslovni in skladenjski podobi ter slogovnih značilnostih slovenskega jezika od Brižinskih spomenikov do začetka 20. stoletja. Težišče raziskovanja je usmerjeno v preučevanje besedja, izpisanega iz slovenskih cerkvenih in posvetnih besedil, analiza pa dosledno vključuje tudi primerjavo s slovenskim pokrajinskim in narečnim besedjem, saj o razvoju slovenskega besedoslovja nikoli ne razmišlja le ozko v knjižnih okvirih. Prepletanje slovenske knjižne in pokrajinskih norm ter narečij zahtevajo razmislek o jezikovnem vnašanju in prisotnosti germanizmov, romanizmov in madžarizmov v slovenskem jeziku (tudi kalkov), o njegovi načrtni slavizaciji in arhaizaciji ter o raznovrstnem narečnem izrazju. Ves čas opozarja na zanimivo dvojnost v razvoju slovenskega jezika, ki jo je zaznamovala razpetost med alpskim in panonskim jezikovnim prostorom, ter poudarja jezikovno raznolikost slovenščine, tj. knjižne norme, pokrajinskih različic in narečij pred oblikovanjem enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. Raziskovanje razvoja slovenskega jezika pri profesorici Martini Orožen presega ustaljeno delitev na t. i. središčni knjižni jezik in obrobna pokrajinska izročila, saj izhaja iz dvojnične norme slovenskega jezika, upoštevajoč stopnjo jezikovne tradicije različnih slovenskih pokrajin – s tem pa Martina Orožen odločilno presega zgolj znanstvenoraziskovalno poslanstvo slovenske znanstvenice jezikoslovke: odpira in razvija vprašanje jezikovne ter nacionalne zavesti in pri tem razlaga vodilno vlogo slovenskega jezika; v zgodovini slovenskega jezika so tako znali razmišljati le največji – po Stanislavu Škrabcu tudi Martina Orožen.
