NAGRAJENEC ŠKRABČEVE USTANOVE IZR. PROF. DR. MATEJ ŠEKLI

Dr. Matej Šekli je diplomiral je iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja ter slovenskega jezika in književnosti (2001) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam 2007 tudi doktoriral, študijsko pa se je izpopolnjeval v Leipzigu, Bonnu in Vilni ter na številnih jezikoslovnih mednarodnih poletnih šolah. Na Filozofski fakulteti UL je zaposlen kot predavatelj na Katedri za primerjalno slovansko jezikoslovje Oddelka za slavistiko, obenem je raziskovalno zaposlen v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in je sodelavec Mednarodnega slavističnega komiteja v sklopu projekta OLA, tj. rastočega Slovanskega lingvističnega atlasa.


Dr. Matej Šekli je avtor 36 izvirnih znanstvenih člankov, 30 sestavkov oz. poglavij v monografskih publikacijah in številnih predavanj na v stroki vidnih mednarodnih konferencah; skupno njegov trenutni opus tako zaobsega 236 bibliografskih enot, med katerimi pa posebno pomembno mesto zavzemajo avtorjeve 3 obsežne samostojne monografije. Njegovo znanstveno delo je usmerjeno v primerjalno slovansko jezikoslovje, zgodovinsko slovnico in narečjeslovje (dialektologijo) slovenskega jezika na vseh jezikovnih ravninah in s celostnega nabora zornih kotov, vključujoč arealno lingvistiko (zemljepisno jezikoslovje), sociolingvistiko in problematiko jezikovnega stika, ter etimologijo in imenoslovje (onomastiko) slovenskega jezika. Monografija Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov: od praindoevropščine do praslovanščine (2014) je prva celostno zasnovana monografija o nastanku suponiranega praslovanskega sistema na segmentni in nadsegmentni (naglasoslovni) ravnini v odnosu do njenega prabaltoslovanskega in praindoevropskega izhodišča, ki je napisana v slovenščini. Njegova zadnja samostojna monografija Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (2018) pa je pričakovano premaknila meje arealne lingvistike. Delo je na področju tako zemljepisnega jezikoslovja kot genetskega jezikoslovja pionirsko.

Kot se zgodovinsko jezikoslovje s svojo snovjo ne more ukvarjati brez spoznanj sinhronega dela te discipline, saj mu ta predstavlja materijo preučevanja, si tudi sinhrono jezikoslovje ne more in ne sme privoščiti samozadostnosti. Dr. Matej Šekli je tako opravil temeljno in tako kvalitetno delo, ki brez dvoma tvori sam steber sodobnega slovenističnega in slavističnega jezikoslovja, njegov avtor pa zanesljivo spada med najprodornejše in najproduktivnejše ter tako tudi najperspektivnejše in že sedaj dejansko tudi najpomembnejše sloveniste, ki so hkrati tudi slavisti.

Doslej je bil projektni vodja treh mednarodnih projektov in aktivno sodeluje pri dveh temeljnih delih slovanskega in slovenskega narečjeslovnega raziskovanja, tj. Slovenskem lingvističnem atlasu in Slovanskem lingvističnem atlasu, kjer je avtor oz. soavtor morfoloških analiz, jezikoslovnih komentarjev in narečnih kart.

Ob tem je omembe vredno tudi njegovo pestro uredniško delo, številna mentorstva, prevajalska dejavnost (zlasti povezana z rezijanščino in furlanščino) in skoraj že nepregledna strokovna dejavnost izven univerze v vlogi nepogrešljivega jezikovnega svetovalca zamejskim Slovencem, zlasti na severu in zahodu, konkretneje v prvi vrsti njegova vloga pri ozaveščanju o genetolingvističnih danostih rezijanščine in drugih obmejnih ali zamejskih narečij ter vse aktivnosti v zvezi z ohranjanjem in raziskovanjem rezijanščine, za katero upravičeno velja kot eden od vodilnih strokovnjakov v svetovnem merilu.

Je tudi organizator ali soorganizator 8 domačih in mednarodnih simpozijev ali konferenc.

Raziskovalno delo dr. Mateja Šeklija v znanosti resnično postavlja nova merila. Prva monografija Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (2008), nastala na podlagi avtorjeve doktorske disertacije) je postala zgled in model zgodovinsko- in primerjalnojezikoslovno, narečjeslovno in imenoslovno metodološko neoporečno izpeljane analize onomastičnega gradiva nekega logično zamejenega areala. Monografija Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov: od praindoevropščine do praslovanščine (2014) je prva v slovenščini napisana celostno zasnovana monografija o nastanku suponiranega praslovanskega sistema na segmentni in nadsegmentni (naglasoslovni) ravnini v odnosu do njenega prabaltoslovanskega in praindoevropskega izhodišča. Dejstvo, ki pa je bilo prepoznano tudi že v mednarodni stroki, je, da primerljive sinteze, ki bi se tako celostno, zrelo in strokovno kompetentno ozrla na razvoj praindoevropskega sistema do rekonstruiranega pra- in panslovanskega stanja, niti v tuji strokovni oz. pedagoški literaturi ni. Delo je tudi pedagoško osmišljeno, saj je hkrati učbenik za študente primerjalnega slovanskega jezikoslovja, indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in posameznih slovanskih jezikov. Zadnja samostojna avtorjeva monografija Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (2018) je pričakovano premaknila meje arealne lingvistike. Delo je na področju tako zemljepisnega jezikoslovja kot genetskega jezikoslovja pionirsko. V zvezi z njim je nadvse pomembna tudi metodološko neoporečna ugotovitev poteka južne meje slovenskega diasistema.

Prav tako doma in v mednarodnem prostoru odmevajo tudi mnoge od njegovih razprav, ki so izšle v obliki člankov oz. drugih sestavkov.

Pri sinhronih raziskavah in opisih se potrjuje, da je kakršnokoli raziskovanje slovenščine (ali kateregakoli drugega jezikovnega sistema) popolnoma dekontekstualizirano, če poteka brez ozira na njen zgodovinski razvoj, iz česar sledi, da je raziskovalno delo, ki ga je do sedaj na slovenskem in slovanskem jezikovnem gradivu opravil dr. Matej Šekli, po svoji naravi tako temeljno, po svoji vsebini pa tako kvalitetno in pronicljivo, da je brez dvoma bistveni prispevek k sodobnemu slovenističnemu in slavističnemu jezikoslovju, njegov avtor pa zanesljivo spada med najprodornejše in najproduktivnejše in s tem tudi najperspektivnejše sloveniste, ki so hkrati tudi slavisti.


Podpirajo nas