Alenka Šivic-Dular izhaja iz jezikoslovne šole,
ki sta jo na Slovenskem tako močno zaznamovala Fran Ramovš in njegov učenec
France Bezlaj. To je jezikoslovna šola, ki ob nespornih spoznanjih
mladogramatične šole in njenih predhodnikov vedno bolj upošteva tudi sistemski pristop
k raziskovanju jezikovnih pojavov in se ob tem zaveda možnosti, da gre
jezikovni razvoj lahko tudi nepredvidljivo pot. Da je jezik živ organizem, ki
ga nikdar ni mogoče dokončno ujeti in opredeliti, saj je del kolektivnega
človeškega uma, ki je prav tako opredeljiv le v omejenem obsegu. Da pa vendarle
lahko ujamemo in razumemo nekaj kamenčkov, ki nam počasi nakazujejo vedno manj
luknjičav mnogorazsežnostni mozaik jezika v času in prostoru. Takih kamenčkov
je profesorica AŠD dodala lepo število, blizu sto, kolikor se je doslej nabralo
njenih izvirnih znanstvenih člankov in prispevkov s konferenc. Nemogoče bi bilo
na tem mestu omeniti vse, zato se omejujem le na peščico.
Najprej vsekakor njeno
monografsko dodelano disertacijo o semantiki korena *god- v slovanskih jezikih. Gre za prvo večje delo s področja
diahrone semantike na Slovenskem, ki je imelo močan vpliv ne samo na diahrono,
temveč tudi na sinhrono pomenoslovje. Seveda ne samo pri nas, temveč tudi zunaj
naših meja. Njene izčrpne razprave o kontrakcijah v slovanskih jezikih, o glagolih
na -n-ěti v slovenščini, o nominih
loci, o etimologiji slovanskih poimenovanj za »praprot«, »netopir«, o izrazih
za »boleti« in še več deset drugih se danes že uvrščajo v kanon primerjalnega
slovanskega jezikoslovca kjer koli po svetu. Znanstvena dejavnost pa je le ena
od vsaj treh, ki jim profesorica posveča svoje moči. Drugo področje, prav tako
pomembno, je pedagoška dejavnost. Alenka Šivic-Dular pojmuje univerzo kot
ustanovo, katere poslanstvo je ne samo tako opevana inovativnost, temveč tudi
in morda predvsem ohranjanje znanja. V skoraj 40 letih njenega službovanja na
FF UL, gostovanja na FF UM in Univerzi v Gradcu je prav toliko generacijam
predano predavala Uvod v slovansko
jezikoslovje, na znanstvenem študijskem programu Primerjalnega slovanskega
jezikoslovja, ki ga je tudi vsebinsko oblikovala in utemeljila, pa osrednji
predmet Primerjalna slovnica slovanskih
jezikov s ciklično se izmenjujočimi temami. Doslej je bila mentorica ali
somentorica pri 29 diplomskih, petih magistrskih in devetih doktorskih nalogah,
pred upokojitvijo pa je dostojno poskrbela tudi za svojega naslednika. Število njenih
študentov, ki so bili deležni delčka njenega širokega in globokega znanja, gre
v stotine. Tudi jaz sem eden od teh, čeprav neformalno. Ko sem pred 34 leti
začel delati v Bezlajevem kabinetu pri njegovem ESSJ in sem vsako uro občutil
pomanjkanje znanja predvsem iz primerjalne slavistike, sem se pogosto, verjetno
prepogosto obrnil k mizi na svoji desni, kjer je tedaj sedela današnja
nagrajenka, rekoč: »Alenka, a utegnete trenutek …« In ko se je obrnila, sem jo
nadlegoval s kakim takim vprašanjem: »Kaj pomeni, če je v ukrajinščini v tej in
tej besedi mehki i na mestu
etimološkega o-ja, jaz pa ne najdem
nobenega indica, da bi v naslednjem zlogu izpadel kak polglasnik.« In vedno je
bila pripravljena primer pojasniti. Če čez palec seštejem vse ure, ki jih je
nesebično porabila samo za moje individualno izobraževanje, jih je bilo gotovo več
kot za en semester. Za to vrsto pomoči sva se ji s kolegico zahvalila v uvodni
besedi k tretji knjigi Bezlajevega ESSJ, danes zahvalo hvaležno ponavljam in jo
bom ponavljal ob vsaki primerni priliki.
Tretji del njene
dejavnosti je organizacijski, pa ne tak v oslabljenem pomenu, kot smo besedno
zvezo organizacijsko delo že kar
preveč navajeni uporabljati danes. To je organizacijsko delo z globokimi
vsebinami, pa naj je šlo za organizacijo Seminarja slovenskega jezika,
literature in kulture, simpozija Obdobja ali vrhunec takega delovanja, namreč
organizacijo 13. mednarodnega slavističnega kongresa leta 2003 v Ljubljani s
prek 600 udeleženci. Ob tem ne smemo pozabiti na njeno ključno vlogo pri
vzpostavitvi sodobnega študija primerjalnega slovanskega jezikoslovja, ki se
izvaja na FF UL.
Pred kakimi 30 leti mi
je današnja nagrajenka v nekem pogovoru dejala, da se počuti bolj zrelo kot
človek kakor kot znanstvenica. Takrat sem se spraševal, kako je to mogoče, saj
sem jo do tedaj občudoval predvsem kot prodoren um in zakladnico znanja. V
desetletjih sodelovanja in znanstva pa sem jo v mnogih težavnih obdobjih
spoznal tudi s človeške plati. Zato bi danes rekel, da je njena globoko čuteča
in subtilna človeška plat vredna prav tolikega občudovanja kot njeno široko znanje
in prodorna znanstvena misel. Če namreč v sebi zbudim svoje nižje plasti,
vidim, da ji enako zavidam oboje.
Sklenem lahko samo s
preprosto ugotovitvijo, da je Ustanovi patra Stanislava Škrabca v ponos, vsem ožje
povezanim z nagrado, ki jo ta podeljuje vsako drugo leto, pa v veliko čast, da
smo del družbe, v kateri ima svoje mesto tudi zaslužna profesorica AŠD.