Show menu

Nagrajenka Škrabčeve ustanove dr. Alenka Šivic Dular


Redna profesorica prof. dr. Martine Orožen se je rodila 12. oktobra 1931, gimnazijo je obiskovala v Celju, v Ljubljani pa je študirala slovenski jezik s književnostjo in primerjalno slovansko jezikoslovje. Po diplomi je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino oz. od  leta 1960 za zgodovinsko slovnico in dialektologijo sloven¬skega jezika.  Študijsko se je izpopolnjevala na Poljskem, v Varšavi  in Krakovu (1961–1964), pri prof. Milewskem in Dorošewskem, v Ljubljani pa je doktorirala  leta 1966. Skoraj štiridesetletno profesuro na Filozofski fakulteti  je sklenila leta 1996, njena znanstvenoraziskovalna pot pa se umirjeno in vztrajno nadaljuje vse do danes – kot mentorica je vzgojila cel rod diahronih jezikoslovcev, ki nadaljuje njeno delo na ljubljanski in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU-ju v Ljubljani. 

Svojim učencem je ponudila zanesljivo znanje, s predanim pedagoškim delom in človeško toplino (»V življenje jezika, v življenje besed so vtkana vsa spoznanja, hotenja, doživljanja in čustvovanja slovenskega človeka preteklih in sedanjih trenutkov. Vredno ga je občudovati.«) pa jim je dala najlepšo popotnico na pot skozi jezik in njegovo spreminjanje – odgovorno je poskrbela, da bodo jezikovno-zgodovinske raziskave na Slovenskem ob in po njej nadaljevali zanesljivi delavci.

Zaslužna profesorica dr. Alenka Šivic-Dular je zaslužna vsaj v dveh pomenih te besede. Žlahtni prilastek zaslužna ji je leta 2014 podelila Univerza v Ljubljani kot priznanje za njeno vrhunsko znanstveno in predano pedagoško delo. Prilastek spada k vrstnemu pridevniku zaslužni, ta pa je del najvišjega akademskega naziva, ki ga podeljujejo univerze. In kakor je vrstni pridevnik zaslužni konvertit iz določne oblike lastnostnega zaslužen, tako je profesorica zaslužna predvsem v pomenu te motivirajoče besede, saj je zlasti njena zasluga, da se je primerjalno slovansko jezikoslovje v zadnjih treh, štirih desetletjih na Slovenskem razvijalo tako, kot je dobro in prav. Da je v več ozirih doseglo ali celo preseglo tisto kakovostno raven, ki smo je bili v preteklosti navajeni predvsem pri nekaterih večjih slovanskih narodih – seveda ne vseh.
Alenka Šivic-Dular se je rodila 20. decembra 1946 v Ljubljani. Leta 1965 je maturirala na gimnaziji v Beogradu in leta 1971 diplomirala na smereh slovenski in ruski jezik s književnostma ter primerjalno slovansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorirala je na isti fakulteti leta 1979 z doktorsko disertacijo s področja diahrone semantike in etimologije z naslovom Pomenoslovna razčlemba besedne družine iz korena *god  v slovanskih jezikih pred komisijo v sestavi akad. prof. dr. France Bezlaj, akad. prof. dr. Bojan Čop in akad. prof. dr. Tine Logar. Jezikovno in študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi (1968), Budyšinu (1971), Sofiji (1974) in na Dunaju (1984, 1988).Po diplomi se je zaposlila na katedri za primerjalno slovansko jezikoslovje na tedanjem Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, najprej kot asistentka, od leta 1981 kot docentka, od 1989 kot izredna, od leta 2000 pa kot redna profesorica za področje primerjanega slovanskega jezikoslovja. Leta 2009 se je upokojila.
Alenka Šivic-Dular izhaja iz jezikoslovne šole, ki sta jo na Slovenskem tako močno zaznamovala Fran Ramovš in njegov učenec France Bezlaj. To je jezikoslovna šola, ki ob nespornih spoznanjih mladogramatične šole in njenih predhodnikov vedno bolj upošteva tudi sistemski pristop k raziskovanju jezikovnih pojavov in se ob tem zaveda možnosti, da gre jezikovni razvoj lahko tudi nepredvidljivo pot. Da je jezik živ organizem, ki ga nikdar ni mogoče dokončno ujeti in opredeliti, saj je del kolektivnega človeškega uma, ki je prav tako opredeljiv le v omejenem obsegu. Da pa vendarle lahko ujamemo in razumemo nekaj kamenčkov, ki nam počasi nakazujejo vedno manj luknjičav mnogorazsežnostni mozaik jezika v času in prostoru. Takih kamenčkov je profesorica AŠD dodala lepo število, blizu sto, kolikor se je doslej nabralo njenih izvirnih znanstvenih člankov in prispevkov s konferenc. Nemogoče bi bilo na tem mestu omeniti vse, zato se omejujem le na peščico. 

Najprej vsekakor njeno monografsko dodelano disertacijo o semantiki korena *god- v slovanskih jezikih. Gre za prvo večje delo s področja diahrone semantike na Slovenskem, ki je imelo močan vpliv ne samo na diahrono, temveč tudi na sinhrono pomenoslovje. Seveda ne samo pri nas, temveč tudi zunaj naših meja. Njene izčrpne razprave o kontrakcijah v slovanskih jezikih, o glagolih na -n-ěti v slovenščini, o nominih loci, o etimologiji slovanskih poimenovanj za »praprot«, »netopir«, o izrazih za »boleti« in še več deset drugih se danes že uvrščajo v kanon primerjalnega slovanskega jezikoslovca kjer koli po svetu. Znanstvena dejavnost pa je le ena od vsaj treh, ki jim profesorica posveča svoje moči. Drugo področje, prav tako pomembno, je pedagoška dejavnost. Alenka Šivic-Dular pojmuje univerzo kot ustanovo, katere poslanstvo je ne samo tako opevana inovativnost, temveč tudi in morda predvsem ohranjanje znanja. V skoraj 40 letih njenega službovanja na FF UL, gostovanja na FF UM in Univerzi v Gradcu je prav toliko generacijam predano predavala Uvod v slovansko jezikoslovje, na znanstvenem študijskem programu Primerjalnega slovanskega jezikoslovja, ki ga je tudi vsebinsko oblikovala in utemeljila, pa osrednji predmet Primerjalna slovnica slovanskih jezikov s ciklično se izmenjujočimi temami. Doslej je bila mentorica ali somentorica pri 29 diplomskih, petih magistrskih in devetih doktorskih nalogah, pred upokojitvijo pa je dostojno poskrbela tudi za svojega naslednika. Število njenih študentov, ki so bili deležni delčka njenega širokega in globokega znanja, gre v stotine. Tudi jaz sem eden od teh, čeprav neformalno. Ko sem pred 34 leti začel delati v Bezlajevem kabinetu pri njegovem ESSJ in sem vsako uro občutil pomanjkanje znanja predvsem iz primerjalne slavistike, sem se pogosto, verjetno prepogosto obrnil k mizi na svoji desni, kjer je tedaj sedela današnja nagrajenka, rekoč: »Alenka, a utegnete trenutek …« In ko se je obrnila, sem jo nadlegoval s kakim takim vprašanjem: »Kaj pomeni, če je v ukrajinščini v tej in tej besedi mehki i na mestu etimološkega o-ja, jaz pa ne najdem nobenega indica, da bi v naslednjem zlogu izpadel kak polglasnik.« In vedno je bila pripravljena primer pojasniti. Če čez palec seštejem vse ure, ki jih je nesebično porabila samo za moje individualno izobraževanje, jih je bilo gotovo več kot za en semester. Za to vrsto pomoči sva se ji s kolegico zahvalila v uvodni besedi k tretji knjigi Bezlajevega ESSJ, danes zahvalo hvaležno ponavljam in jo bom ponavljal ob vsaki primerni priliki.

Tretji del njene dejavnosti je organizacijski, pa ne tak v oslabljenem pomenu, kot smo besedno zvezo organizacijsko delo že kar preveč navajeni uporabljati danes. To je organizacijsko delo z globokimi vsebinami, pa naj je šlo za organizacijo Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, simpozija Obdobja ali vrhunec takega delovanja, namreč organizacijo 13. mednarodnega slavističnega kongresa leta 2003 v Ljubljani s prek 600 udeleženci. Ob tem ne smemo pozabiti na njeno ključno vlogo pri vzpostavitvi sodobnega študija primerjalnega slovanskega jezikoslovja, ki se izvaja na FF UL.
Pred kakimi 30 leti mi je današnja nagrajenka v nekem pogovoru dejala, da se počuti bolj zrelo kot človek kakor kot znanstvenica. Takrat sem se spraševal, kako je to mogoče, saj sem jo do tedaj občudoval predvsem kot prodoren um in zakladnico znanja. V desetletjih sodelovanja in znanstva pa sem jo v mnogih težavnih obdobjih spoznal tudi s človeške plati. Zato bi danes rekel, da je njena globoko čuteča in subtilna človeška plat vredna prav tolikega občudovanja kot njeno široko znanje in prodorna znanstvena misel. Če namreč v sebi zbudim svoje nižje plasti, vidim, da ji enako zavidam oboje.
Sklenem lahko samo s preprosto ugotovitvijo, da je Ustanovi patra Stanislava Škrabca v ponos, vsem ožje povezanim z nagrado, ki jo ta podeljuje vsako drugo leto, pa v veliko čast, da smo del družbe, v kateri ima svoje mesto tudi zaslužna profesorica AŠD.